Umberto Eco: Zgodovino pišejo velike laži
kriza medijev

3/11/2015 Izbor Novice Intervju / Avtor:Nicolas Truong / Prevod:Uredništvo
Foto: © ilgiornale.it

Letos izdani roman Umberta Eca Numero Zero (prevod v slovenščino še čakamo) je satirični udarec novinarstvu in paranoidni izlet v deželo velikih medijev. Eco, ki redno piše za italijanski dnevnik La Repubblica in tednik L‘Espresso, je v zasebnem življenju strasten bralec dnevnega tiska. V intervjuju za francoski Le Monde je Eco pojasnil, odkod izvira njegova obsedenost s teorijami zarote in razkril razloge za nujnost vrnitve radikalno militantne kritike v novinarstvo.

»Na čelu časopisov potrebujemo močno vodstvo, ki se bo uprlo določenim pritiskom.«

Kako intenzivno spremljate časopise?

Vsako jutro preberem najmanj dva časopisa in večjo količino spletnih novic. Ne morem si predstavljati začetka dneva z jutranjo kavo, a brez dnevnih novic. Še vedno se ravnam po Heglovi ugotovitvi, da je branje novic »dnevna molitev modernega človeka«. Sodelavec dnevnika in tednika sem postal ravno iz istega razloga. V bistvu se pogosto ne prebijem dlje od naslovnic, ker mediji s patetičnim trudom vsako jutro ponavljajo informacije, ki so jih objavili že prejšnji dan.

Bo to ponavljanje informacij brez globine morda ogrozilo obstanek dnevnega tiska?

Tiskani mediji še vedno brez dodane vrednosti ponavljajo novice, o katerih so pred tem poročali na televiziji in radiju. Ta velika kriza se je začela z rojstvom televizije.

Ali morajo tiskani mediji storiti več, da bi kritično razmišljanje obdržali pri življenju?

Militantna kritika izumira. Vsekakor je nujno, da kritično razmišljanje v novinarstvu ponovno oživi, spekter te kritike pa je treba razširiti tudi na internet. Časopisi bi morali posvetiti eno ali dve strani razkrinkavanju lažnivih spletnih strani in portalov, s čimer bi opozorili bralce na dvomljivo verodostojnost obveščanja na internetu. Ne smemo se odreči vlogi oblikovanja javnega mnenja. Kritičnost in demokratičnost medijev se ne izključujeta.

Ali je lastništvo medijev, ki so v rokah velikih družb, problematično?

Zelo problematično. Vsi italijanski mediji so odvisni od nekaj industrijskih podjetij in močnih bank. Položaj v Franciji je podoben. Na čelu časopisov potrebujemo močno vodstvo, ki se bo uprlo določenim pritiskom.

V vašem romanu lastnik časopisa pravi, da je treba uporabljati jezik bralcev in ne intelektualcev. Ali ne bi morali biti kritični tudi do naših bralcev?

Bralca lahko vzgajaš ali ustrežeš njegovemu okusu s preučevanjem javnega mnenja. Eugene Sue je dal svojim bralcem, kar so hoteli. Balzac je oblikoval njihov okus s pisanjem v slogu, ki ga niso poznali, o situacijah, ki si jih prej niso predstavljali. Nekatere zgodbe pripovedujejo: »enaka sem tebi«, druge pa »drugačna sem«. Priča smo homogenizaciji slogov, ki jo je treba preprečiti in je že postala zahteva nove medijske industrije.

Kako pa je s klišeji?

Zelo sem se zabaval med snovanjem romana, ko sem pripravljal seznama klišejev, ki vodijo pisanje v medijih. Tudi novinarji dobrih časopisov priznavajo, da so pod njihovim vplivom. Gre za lenobo. Cilj književnosti je bogatiti rabo jezika, po tem vodilu pa bi se morali ravnati tudi časopisi. Klišeji namreč paralizirajo jezik.

Zanimajo vas teorije zarote, ki jih ljudje delijo na družbenih omrežjih. Zakaj?

Laž me navdihuje, zato sem postal član društva, ki se bori proti okultizmu in teorijam zarote ter postal strasten zbiratelj lažnivih knjig. V tej zbirki ni Galilea, sem pa zaradi njegovih zmot vanjo uvrstil Ptolemaja. Obožujem tudi alkimiste in čarovnike. Semiotika – veda o človeški sposobnosti sporazumevanja z znaki in simboli - ni toliko način, na katerega govorimo resnico, ampak sposobnost, da lažemo. V 12. stoletju razširjeno pismo Apostola Janeza je opisovalo neverjetno kraljestvo v središču muslimanskega sveta pod vladavino krščanskega kralja. To kraljestvo je Marco Polo iskal med potovanjem na Kitajsko. Zgodovino pišejo velike laži. Eden od takšnih primerov je žal tudi protokol sionskih modrecev, antisemitske prevare, ki želi razkriti judovski načrt za svetovno prevlado. Kakorkoli že, laži so imele velik vpliv na zgodovino.

Kaj je značilno za današnje teorije zarote?

Ker imamo danes boljše kanale za komunikacijo, se laži hitreje širijo. V preteklosti je moral pisec tako lažnih kot resničnih informacij najti urednika, ki jih je objavil. Danes lahko na spletu vsak protimuslimanski lažnivec ali antisemitski kreten objavi svojo zaroto. Filozof Karl Popper je zapisal, da je sindrom zarot v civilizacijah vedno prisoten: Homer trojansko vojno začenja pri zaroti bogov. Teorije zarote nas razbremenjujejo odgovornosti. Sociolog Georg Simmel je dejal, da moč velikih skrivnosti prihaja iz njihove praznine. Najboljše so tiste zarote, ki jih nihče ne more ovreči.

Ali je naloga novinarjev, da preprečijo širjenje zarot?

Novinarji morajo preprečevati vladavino laži in manipulacij. Poleg ohranjanja kritičnega duha in preprečevanja standardizacije misli bi to moral postati eden od njihovih bojev.

Intervju je na spletni strani Le Monde objavil Nicolas Truong.


Twitter Facebook
Vaš komentar

#kriza medijev #teorija zarote #družabna omrežja

Twitter Facebook

Povej naprej!



 Brez vaše pomoči ta stran ne bi obstajala. 
 Podprite nas. 


Twitter Facebook
zakon o obrambi

Militarizacija evropske krize

obračunavanje

Prvi rasist proti prvemu škodljivcu

ruska nesreča

»Sram me je, da sem Nizozemec!«

kaos na bližnjem vzhodu

Begunci kot geopolitično orožje

islamska država

Kako močna je Islamska država na polotoku Sinaj?

humor

Kozarec tiranije, prosim: diktatorji in njihove pijače

zahodni imperializem

Begunska zarota tišine

begunska kriza

Evropa se prebuja iz ameriškega sna