Kako močna je Islamska država na polotoku Sinaj?
islamska država

1/11/2015 Fokus Izbor Novice Analiza / Avtor:Sonia Farid / Prevod:Manca Frelih
Foto: © dailyinnews.com

V Rusiji je dan žalovanja za 224 žrtvami najhujše letalske nesreče v ruski zgodovini. V strmoglavljenju potniškega letala so življenje izgubile cele družine. Za tragedijo na polotoku Sinaj je odgovornost prevzela egiptovska veja Islamske države, vendar to možnost zavračajo tako letalski kot vojaški strokovnjaki. Čeprav tragedija skorajda zagotovo ni posledica terorističnega dejanja sta tako letalski družbi Lufthansa kot Air France napovedali, da v bodoče ne bosta več leteli čez Sinaj.

Vprašanje o tem, ali je Sinaj, zaradi čedalje bolj agresivnih islamistov, tudi uradno postal bojišče, so si pri televizijski postaji Al Arabiya zastavili že v začetku julija, ko je bilo v spopadih med egiptovsko vojsko in Islamsko državo na Sinaju ubitih 100 islamskih skrajnežev in 17 vojakov.

Napadi na Sinaj 1. julija letos niso bili prvi, so bili pa brez dvoma najbolj pretresljivi. Sledili so umoru generalnega državnega tožilca, zaradi česar sta omenjena dogodka med seboj neločljivo povezana. Zgodila sta se namreč v času druge obletnice protestov 30. junija, ki so strmoglavili nekdanjega egiptovskega predsednika Mohameda Mursija.

Nastalo zmedo gre pripisati nasprotujočim si poročilom o številu smrti. Uradna številka je 21, lokalni viri pa pravijo, da jih je bilo med 70 do 100. Mediji so spopade med islamskimi skrajneži in vojsko opisali kot tako srdite, kot tiste v egiptovsko-izraelski vojni leta 1973. Vlada skuša pomiriti strahove, povezane z vedno večjo močjo militaristične skupine Provinca Sinaj, ki jo povezujejo z Islamsko državo Iraka in Sirije (ISIS).

Sirija in Irak

“Tako hudemu napadu še nismo bili priča,” je izjavil Daniel Nisman, direktor Skupine za ocenjevanje tveganja v Levantu (Levantine Group Risk Consultancy) in dodal, da je največja nevarnost, ker želijo skrajneži zavzeti polotok Sinaj. “Ne gre za napasti in pobegniti, pač pa za taktiko, ki jo je ISIS uporabljala v Siriji in Iraku za osvajanje in obvladovanje ozemlja.” Nisman je poudaril tudi, da je operacija razkrila pomanjkljivosti strategije “požgane zemlje”, ko egiptovska vojska uničuje vse pred sabo, saj zaradi nje država težko zagotavlja lokalno podporo.

Zack Gold, strokovnjak za varnost Sinaja, je napad opisal kot “nov in zaskrbljujoč,” prav tako je dodal, da je namen skrajnežev bodisi zavzeti mesto Šejk Zuvajd, kjer so se napadi zgodili, bodisi začeti vojno z vojsko. “Ničesar od tega prej še nismo videli,” je izpostavil, da gre za novo strategijo. Poudaril je, da je primerjava Sinaja in Iraka nerealistična, uspeh skrajnežev na Sinajskem polotoku pa zelo vprašljiv.

“Egipt ni Irak; to ni provica Anbar. Egiptovska vojska je bolj povezana, ima več orožja in ima sredstva, da se skrajnežev znebi,” je ocenil Gold in dodal, da so glavna ovira civilisti, ki bi jih utegnili ubiti med procesom izkoreninjenja Islamske države.

Po mnenju novinarja Adela al­Kadija analogija s Sirijo in Irakom ni privlečena za lase. “Skrajna skupina Provinca Sinaj še nikoli prej ni nadzirala ulic in vojaških kontrolnih točk v Šejk Zuvajdu. Poleg tega je zasedla policijske postaje ter na ceste namešča improvizirane eksplozivne naprave, z namenom ovirati reševanje. Ob tem pa z najrazličnejšim orožjem hkrati napada 15 tarč. Videti je kot prava vojna.”

Taktika

Kadi je opozoril na veliko število skrajnežev, ki so se napada udeležili. Ocenil je, da jih je med 300­500. Prav tako naj bi bili skrajneži deležni naprednega vojaškega usposabljanja, zlasti glede uporabe protiletalskih izstrelkov.

Ejsan al Karafin, eden izmed starešin plemena Armilat s severnega Sinaja, ocenjuje, da so skrajneži v napadu pokazali nenavadno moč. “Pretreseni smo bili, ko smo jih videli prosto tavati po ulicah Šejk Zuvajda in ugotovili, da so zasedli vojaške objekte,” je zatrdil, da so vojsko presenetili.

Aref al­Akur, poglavar plemena Al­Savarka, za to krivi državo, ki po vsakem napadu uporablja enako strategijo. “Po vsakem napadu je odgovor države hujši, vendar skrajnežev kot kaže to očitno ne prizadane. Zaradi čedalje brutalnejše taktike oblasti trpijo samo civilisti.”

Tudi Jehija Abu Nasir, pripadnik plemena Al­Savarka zaradi velike verjetnosti civilnih žrtev odsvetuje zračne napade. Meni, da je terorizem mogoče izbrisati samo s sodelovanjem vojske in lokalnega prebivalstva. Država namreč brez pomoči domačinov ni sposobna razkrinkavati teroristov. Zdaj smo se znašli na točki, ko so pripadniki skorajda vseh plemen postali osumljenci.

Kaled Abder Rahman, politični analitik in član Revolucionarnega socialističnega gibanja, je tudi sam poudaril, da je odnos med državo in prebivalci Sinaja napet. “Če si s Sinaja, si za državo avtomatično kriv, dokler ti ni dokazana nedolžnost.”

Dodaja, da so skrajneži s Sinaja vedno močnejši, kar je razvidno tudi iz zadnjega napada. V primerjavi z egiptovsko vojsko je njihov položaj boljši. “Gorata pokrajina Sinaja jim dobro služi. Poleg tega vedo, da egiptovska vojska ni usposobljena za gverilsko bojevanje.”

Napake

Pisatelj Fahmi Hoveidi priznava, da tako brutalnemu napadu kot iz 1. julija še nismo bili priča tako z vidika taktike, orožja in cilja. Hkrati za usodno oceni prepričanje skrajnežev, da bodo Sinaj uspeli zavzeti brez večjega odpora. “Zdi se, da jih je opogumil relativen uspeh v Siriji in Iraku, zato so se odločili, da bodo tudi v Egiptu sledili istemu načrtu,” je poudaril.

“V celoti so spregledali, da je Egipt drugačen; da je to država v pravem pomenu besede, z močno vojsko in 90­milijonskim prebivalstvom. Prav tako je ne pretresajo sektaške vojne. Domneva, da je Egipt država v razsulu, je bila za njihov načrt pogubna,” je zaključil Hoveidi.

Kljub temu je država storila dve veliki napaki. Prva je vztrajanje pri vojaški namesto politični in socialni rešitvi, kar se je izkazalo za neuspešno. Druga je metanje vseh islamistov v isti koš, zaradi česar so vsi osumljenci, kar spodbuja zamere do režima.

Tuja vpletenost

Vojaški pristop podpirajo številni strokovnjaki, češ, da je soočenje neizogibno. General Abdel Rafea Darviš, soustanovitelj stranke vojaških veteranov Vitezi Egipta je celo pozival, da mora država zaradi vojaško usposobljenih in močno oboroženih skrajnežev na Sinaju razglasiti vojno.

“Orožje, ki so ga uporabili pri zadnjem napadu, dokazuje, da skrajneže financirajo zunanji akterji.” Dodaja, da sta zelo verjetno vpletena Izrael in ZDA. Trditve o vpletenosti Katarja in Turčije je zavrgel.

Zakaria Husein, profesor strateških študij in bivši vodja Naserjeve vojaške akademije je povedal, da je Sinaj že vojno območje: “Skrajneži so napovedali vojno proti državi, ki se bo nadaljevala, dokler terorizem ne bo v celoti izbrisan.”

General Mustafa Kamel, profesor političnih in strateških znanosti se strinja, da vojna še zdaleč ni končana. “Pravzaprav je to nemogoče predvideti, saj za njo stojijo tuje sile,” je poudaril, ni pa razkril, o kom teče beseda.

General Farid Haggag, član Mednarodnega centra za strateške študije v Londonu, je prepričan, da mora država sprejeti strožje ukrepe za uničenje terorizma na Sinaju: “Vse prebivalce na mejah je potrebno evakuirat, tam pa razglasiti varovalni pas, do katerega ima dostop samo vojska. Kdorkoli ga poskuša prestopiti, se ga nemudoma ubije.”

Haggag je dejal, da bi Egipt moral razkriti države, ki financirajo teroristične operacije na Sinaju in z njimi prekiniti diplomatske odnose. “To bo otežilo financiranje in posledično oslabilo skrajneže.”

Brigadni general Mohamed Samir, tiskovni predstavnik Egiptovskih oboroženih sil, je povedal, da je Sinaj trenutno pod nadzorom vlade. Civilistom je zagotovil, da jih bo vojska varovala: “Hočem, da veste, da so skrajnežem na Sinaju dnevi šteti in samo stvar časa je, kdaj bo terorizem na Sinaju v celoti izbrisan.”

Članek je bil objavljen na portalu Al Arabiya


Twitter Facebook
Vaš komentar

#islamska država #svetovna politika #kaos #egipt

Twitter Facebook

Povej naprej!



 Brez vaše pomoči ta stran ne bi obstajala. 
 Podprite nas. 


Twitter Facebook
zakon o obrambi

Militarizacija evropske krize

obračunavanje

Prvi rasist proti prvemu škodljivcu

kriza medijev

Umberto Eco: Zgodovino pišejo velike laži

ruska nesreča

»Sram me je, da sem Nizozemec!«

kaos na bližnjem vzhodu

Begunci kot geopolitično orožje

humor

Kozarec tiranije, prosim: diktatorji in njihove pijače

zahodni imperializem

Begunska zarota tišine

begunska kriza

Evropa se prebuja iz ameriškega sna