Evropa se prebuja iz ameriškega sna
begunska kriza

28/10/2015 Fokus Novice Komentar / Avtor:Damir Pilić / Prevod:Špela Sodja
Foto: Reka beguncev © d.ibtimes.co.uk

Evropejcem se končno odpirajo oči. Čedalje večje število ljudi - od Gibraltarja do Urala, od Reykjavika do Istanbula - razume, kaj se v resnici dogaja. Kot v velikih mafijskih filmih je rabelj ponavadi nekdo iz ožjega kroga, ki mu žrtev (Evropa) globoko zaupa. Tako je tudi v tem primeru: osrednja grožnja Evropi ni Vladimir Putin, ampak je to tisti, ki na Putina kaže s prstom in vpije »ujemite tatu,« zato da bi preusmeril pozornost. Osrednja grožnja so Združene države Amerike.

A Evropejcem postaja situacija čedalje bolj jasna, k čemur so pripomogli zlasti begunci iz Severne Afrike in Bližnjega Vzhoda. Deroča reka nesrečnih ljudi iz državljanov Evrope izvablja najboljše in najslabše. Evropi grozi, da bo spodkopala temeljne evropske vrednote, zaradi katerih velja za najbolj socialno in razsvetljeno celino. Povprečni Evropejec se preprosto mora vprašati in se na srečo tudi začenja spraševati: »Prekleto, kako se je vse to začelo? Kdo je odgovoren za eksodus biblijskih razsežnosti?«

Evropski državljan kot amaterski raziskovalec se pri tem ne ustavi, ampak si začne postavljati nadaljnja vprašanja. Kdo je leta 2003 pod lažno pretvezo, da iraški diktator Sadam Husein poseduje orožje za množično uničevanje, začel vojno v Iraku, ki je povzročila smrt milijona Iračanov?

Kdo je leta 2011 začel vojno v Libiji in ubil voditelja Moamerja Gadafija, zaradi česar se Libija še vedno utaplja v plamenih in kaosu, ki ga povzročajo lokalne milice in paravojaške sile?

Kdo je taistega leta 2011 začel vojno proti sirskemu predsedniku Bašarju al Asadu in sprožil konflikt, ki še kar traja in za katerega ni upanja, da se bo kmalu razrešil. Do zdaj je povzročil 200.000 smrtnih žrtev ter deset milijonski val beguncev in migrantov?

Kdo je torej zrušil sekularne večetnične režime severne Afrike in Bližnjega vzhoda v korist islamskih fašistov, pred katerimi milijoni ljudi danes bežijo v Evropo? Kdo je arabski mladini lažno obljubljal, da jim prinaša demokracijo in človekove pravice, v resnici pa je prinesel samo »bolečino, smrt in žalovanje«? Kdo na koncu koncev pravkar destabilizira Evropo?

V ideološki in vojaški pesti

Takšna vprašanja si zastavlja naš amaterski raziskovalec, državljan Evrope, in opazi, da vsi odgovori vodijo v isto smer. V današnjem svetu ga imenujemo »Zahod«, z njim pa naj pogosteje mislimo na rušilno ideološko in vojaško pest tega Zahoda – Združene države Amerike.

Čeprav je uničenje po naših standardih sicer resda ne povsem demokratičnih, a stabilnih držav Severne Afrike in Bližnjega Vzhoda povzročilo milijonske migracije, katerih prvi valovi prihajajo v Evropo, se Amerika distancira od posledic teh družbenih katastrof. Najvišji ameriški predstavniki, vključno z državnim sekretarjem Johnom Kerryjem, hladnokrvno razglašajo, da so pripravljeni sprejeti le nekaj tisoč beguncev. Čez leto ali dve, če bo Bog dal, morda do sto tisoč (od začetka vojne v Siriji leta 2011 je samo 1500 Sirijcev dobilo dovoljenje za vstop v ZDA).

Medtem so ZDA poskrbele za še en škodljiv zunanjepolitični posel, katerega posledice izrazito škodijo naši celini: poskusila nas je, in bila pri tem povsem uspešna, skregati z Rusijo. Z ustvarjanjem lažne histerije glede domnevnih ruskih načrtov o invaziji Evrope (ki je zelo podobna histeriji o domnevnem iraškem orožju za množično uničevanje), ki v praksi služi kot izgovor za uvažanje ameriške vojaške opreme v Evropo. ZDA so strah in rusofobijo uspele vcepiti velikemu delu Evrope, kar ima za staro celino negativne družbene, politične, gospodarske in druge možne posledice.

Če je trditev umetnika Vlada Marteka (hrvaški vizualni pesnik, op. p.) resnična – in je Evropa res pol Amerika in pol Dostojevski – pomeni, da so nas Združene države poskušale ločiti od naše bolj duševne polovice. In temu bi jaz rekel zloraba. Pravi Evropejec se noče odreči Ameriki, a za boga, da se noče odreči niti Dostojevskemu niti Rusiji.

Ne moremo z gotovostjo trditi, kakšni so cilji teh ameriških ukrepov, a obenem na svoji evropski koži že občutimo njihov učinek: Evropa postaja šibkejša, ranljivejša in bolj odvisna od Amerike. Če so geopolitični strategi Strica Sama to želeli, svoj posel zagotovo dobro opravljajo. Škodljivo, a kvalitetno!

Okno v širni svet

Desetletja so državljani Evrope z nasmehom in globoko zahvalo pogledovali čez Atlantik, na svojo »mlajšo, a močnejšo sestro«. Evropejci so se spominjali – in tega ne smemo nikoli pozabiti – pomembne vloge Združenih držav v 2. svetovni vojni, njihovega dragocenega prispevka k zmagi nad nacizmom. Resnica je, da je imela Sovjetska zveza in Rdeča armada v 2. svetovni vojni več žrtev kot vsi ostali. Resnica je tudi, da so Titovi partizani pomembno prispevali k tej odločilni zmagi človeštva, a kljub temu je treba imeti v mislih, da so Američani prišli, ko jih je Evropa potrebovala.

Ob vojaški hvaležnosti so evropski državljani desetletja gledali na Ameriko kot na uspešen kulturološki in družbeni eksperiment, ki jih je pritegnil s svojim talilnim loncem in »odprtostjo za vse« (no, razen za komuniste!). Ameriški filmi in glasba so Evropejcem »za železno zaveso« predstavljali okno v mnogo barvitejši svet od tistega, v katerem so živeli.

In zato je povprečnemu državljanu Evrope danes težko opazovati, kako njegova »mlajša, a močnejša sestra« postaja karikatura tega, kar je nekoč predstavljala in pomenila v smislu svobode. To se vedno bolj kaže v številnih komentarjih bralcev na hrvaških portalih, med katerimi za potrebe tega teksta izpostavljamo naslednjega:

»Pred nekaj leti mi na kraj pameti ne bi padlo, da bi napisal kaj proti ZDA. Ker ima ta država najlepšo glasbo, rock, blues, da ne omenjam številnih drugih, ter filme, je to bila dežela mojih sanj. Kadar je igrala ameriška himna, sem čutil ponos. S težkim srcem sem spoznal, da je njihova politika nekaj drugega kot navadni ameriški državljan ali neka rock zvezda. Z rock glasbo so amerikanizirali večji del sveta, ki bi bil brez ameriške kulture dolgočasen. Amerikanofilu, kakršen sem sam, ni bilo lahko priznati, da je njihova zunanja politika antievropska in ekspanzionistična, ter da jo vodijo multinacionalke, s katerimi povprečen Američan nima ničesar.«

“Putinovi plačanci”

Podobno je v Jutarnjem listu povzel Miljenko Jergović: »Po popolnem moralnem bankrotu Združenih držav Amerike je skoraj ves moralnih kapital zahodnega sveta v nemških rokah.«

In ko smo že pri Nemčiji obstaja vse več znakov, da se situacije začenja zavedati tudi kanclerka Angela Merkel, ki je Združene države pozvala, naj sprejmejo več beguncev in prosilcev za azil. Škoda, ker ni spregledala že prej, ko je velika čezatlantska sestra šele začenjala svoj »demokratični pohod« na Bližnjem Vzhodu, je neizbrisna.

Zdi se, da bo zadnji spregledal profesor Ivo Banac, slavni liberalec in demokrat, ki v Jutarnjem listu neutrudno piše tiralice za vsemi, ki si drznejo javno pokazati na Ameriko, ki ni več to, kar je bila. Kdor kritizira ameriški imperializem, je proti demokraciji in precej verjetno Putinov plačanec. Tako je videti ta binarna in bipolarna logika, s katero se ponaša ta široka liberalna in svobodnjaška duša. Pozorno si oglejte samo stavek, s katerim je profesor zaključil svoj nedavni članek:

»Kar se mene tiče, smo mi, državljani ‘kvazidržave’, lahko zadovoljni, da na grbi nimamo več velikih in močnih držav, ki so jih vodili Sadam, Asad, Gadafi in … (pa saj veste sami!).«

Težko je razložiti takšno opustošenje srca. Milijon mrtvih v Iraku, a naš profesor je zadovoljen, ker Sadama nimamo več na grbi. Iz dežele, v katero je hitela delat cela Afrika in pol Evrope (med njimi tudi številni hrvaški državljani), je Libija postala država, iz katere ljudi bežijo pred smrtjo. Našega demokrata to dejstvo prijetno vznemirja, saj smo se rešili Gadafija. Dvesto tisoč mrtvih Sirijcev in petdesetkrat toliko beguncev ter migrantov, naš liberalec pa prede od užitka, da bomo kmalu odstavili Asada, ne oziraje se na klavnico, ki se dogaja v Siriji in na celotnem Bližnjem Vzhodu.

Dragana pravi eno, Banac pa drugo

Brez haska je ljudi kot je Banac opozarjati na besede sirske neveste, Hrvatice Dragane Shoukry – objavljene v Jutarnjem listu – ki v teh dneh noč in dan s svojim soprogom Sirijcem Nizarom stoji na čelu vala beguncev v rodnem Tovarniku in s svojim znanjem arabščine pomaga beguncem in Ministrstvu za notranje zadeve Republike Hrvaške:

»Kot Hrvatica sem imela proti Siriji predsodke, dokler nisem spoznala svojega moža in njegove družine. Odkar sem bila tam, odkar so me sprejeli, je Sirija postala druga država (…) Sirija je bila prelepa, ljudje so živeli normalno brez kakršnih koli težav, odprti do tujcev, mešanih kultur, mešanih ver, sprejemali so popolnoma vse, tudi to, kar se je zgodilo pod vplivom neke višje sile …«

A koliko so vredne besede Dragane, če naš Banac ve, da je Asad čisto zlo, ki ga je treba odstraniti, da bi ljudje v Siriji lahko »živeli normalno brez kakršnih koli težav«: Banac ne sliši Dragane. Ganljivo je, kako naš demokrat skrbi za ameriške interese (bog ve, zakaj), nekoliko manj pa je ganljivo, kako v svoji liberalni duši ne premore niti najmanjšega sočutja za ogromno človeško tragedijo, ki jo je povzročila ameriška zunanja politika.

Bolj kot to, da spregledajo takšni ljudje, je pomembno, da so se oči začele odpirati Evropejcem.

Geopolitika.si je prevedla besedilo Damirja Pilića, ki ga časopis »Slobodna Dalmacija« ni hotel objaviti. Zaradi njega je avtor članka v omenjenem časopisu ostal brez redne kolumne.


Twitter Facebook
Vaš komentar

#begunska kriza #EU na razpotju #begunci #svetovna politika

Twitter Facebook

Povej naprej!



 Brez vaše pomoči ta stran ne bi obstajala. 
 Podprite nas. 


Twitter Facebook
zakon o obrambi

Militarizacija evropske krize

obračunavanje

Prvi rasist proti prvemu škodljivcu

kriza medijev

Umberto Eco: Zgodovino pišejo velike laži

ruska nesreča

»Sram me je, da sem Nizozemec!«

kaos na bližnjem vzhodu

Begunci kot geopolitično orožje

islamska država

Kako močna je Islamska država na polotoku Sinaj?

humor

Kozarec tiranije, prosim: diktatorji in njihove pijače

zahodni imperializem

Begunska zarota tišine