»Mi gremo pa na sever«
begunci

21/9/2015 Komentar Novice / Avtor:Elena Kondratieva-Salgueiro
Foto: thepolitic.org

Človeštvo ima proti vsakršni depresiji kozmičnih razsežnosti in najbolj gnusnim vesoljnim kataklizmam na voljo en argument, ki ga ne premaga niti zob časa - navado.

“Nemci, kot vsi vedo, so zdaj vsi - migranti, migranti pa so - “Nemci plus”. Če se človeštva ne da mahoma, hipoma uničiti, se ga zato brez težav navadi k novim uničenjem psihe in okolja, človeštvo se privadi, navadi in adaptira. In nadaljuje svoj sporni obstoj ne glede na vse.

Ravno zato se enako motijo tisti, ki veselo povzdigujejo temna preroštva o končnem in nezaustavljivem zatonu evropske civilizacije, kot tudi tisti, ki so lahkomiselno prepričani, da so podobni dogodki povsem običajni, ciklični in se razrešijo sami od sebe.

Najprej si jih želim nežno opomniti o njihovi lastni pripadnosti k prav tej civilizaciji, ne glede na to, kako radi bi se izločili in se tolažili z mislijo o nepremagljivosti lastnih meja.

“Mi gremo pa na sever!”, se spomnite? Iz severa, veste, pritiskajo Skandinavci, z enakimi težavami. Zemlja je okrogla, zbežati ne moremo nikamor. Prej ali slej se moramo obrniti in se soočiti iz oči v oči z našim, milo rečeno, nasprotnikom. Grdo rečeno - sovražnikom.

Obstajajo močna obzidja, večno obzidje pa ne obstaja, ker tudi najbolj krepka obzidja gnjijejo od znotraj zahvaljujoč lastnim parazitom, vse do polnega razkroja, ko se nenadoma sesujejo v prah ob enem samem, dobro premišljenem in nepričakovanem, udarcu.

Drugim, tem blaženim čistunom, ki nam predlagajo “potrpeti, pokazati usmiljenje in razumeti, vse dati in šele takrat se bo, mogoče, vse samo rešilo”, bi najraje pomahala pred očmi s prav tako naivno, in sedaj vse bolj pogosto navajano korespondenco rimskih patricijev: “Kakšni barbari, prijatelj Lucilij?! Mimo ne pridejo - na mejah so naše legije!”

Čas bo, seveda, vse razkril in bo vsakega postavil na svoje mesto, samo časa za razkritje bo potrebno veliko, zelo veliko. In ravno to žalosti.

Sprva je potrebno sprejeti in verjeti najbolj neprijetni resnici: bitka se bo bila. Bitka se bržkone ne bo bila tam, kjer jo zdaj tako vztrajno napovedujejo.

Začela se bo na povsem nepričakovanem koncu, nato bo poskušala drzno in naglo udariti po celem svetu. Do takrat ne bo nikomur nikogar uspelo prepričati kako se učinkovito in primerno odzvati na situacijo.

Vsi bodo še naprej entuziastično obtoževali drug drugega, da so bodisi fašisti bodisi liberalci, z vsemi na hitro napraskanimi oznakami.

Ravno zato moramo, vsem nam do poslednje sekunde natančno dodeljen čas, smiselno izkoristiti, da bi ne postali podobni niti praznujočim v času kuge, niti begajočim v času potopa iz enega, namočenega podpalubja v drugo, še suho.

To kaj je komu najbolj všeč, se vsak odloča sam. Jaz bom samo povedala kako preživljajo “naslednjo fazo razvoja civilizacije” v Evropi različni ljudje okrog in poleg mene.

V srednjih šolah v Franciji so šolsko leto začeli z natančnejšim učenjem do danes neopažene pesnitve, nikomur znanega avtorja iz kamerunske republike, René Philombé-ja. Imenuje se “Človek podoben tebi”. V nastali in hitro razvijajoči se situaciji, se prelepo sliši.

Demagogija na najvišjem nivoju v akciji: besedilo je leta 1977 kot po naključju prilezlo na površje iz skladišč in se servira s prilogo agitpropa in s svežo omako. Nekoliko kitic za ogrevanje:

“Potrkal sem na tvoja vrata, potrkal sem na tvoje srce, da bi dobil udobno posteljo, da bi dobil toplo ognjišče, zakaj me odrivaš stran?”

Odpri mi, moj brat.

Zakaj sprašuješ ali sem iz Afrike, iz Amerike, iz Azije, iz Evrope?

Odpri mi, moj brat.

Zakaj sprašuješ kakšne barve je moja koža in kako je ime mojim bogovom?

Odpri mi, moj brat. Sem človek, podoben tebi.”

Saj je dobro, če pomisliš? “Saj je res, saj je prav?”. Otroci se učijo na pamet in čustveno deklamirajo. V kolidžih in na univerzah se živahno improvizirajo in organizirajo dušebrižni seminarji na enako tematiko, kot odmev vpijoče, strogo standarizirane izdaje novic, v katerih srečni Evropejci kažejo in dokazujejo svoje nebrzdano veselje ob “novih možnostih za Evropo”.

Pod mizo študenti drug drugemu prepošiljajo video dokaze, ki se širijo po internetu, z ravno nasprotno vsebino, o naraščajočem cunamiju in njegovih “toplih sprejemih”, tu in tam.

O temi migrantov se govori samo z zelo dobrimi prijatelji in z dobro poznanimi sosedi, pri katerih si lahko absolutno prepričan, kakšna bo njihova reakcija.

V vseh ostalih primerih se takšna tema jemlje kot provokacija in izziva odpor. Tema migrantov se obravnava samo s somišljeniki, na način, ki je smešno podoben trenutnim ukrajinskim mantram in sloganom.

Samo slogani in odgovori se razlikujejo. Namesto “Slava Ukrajini” in “Herojem slava” - je potrebno skandirati “Welcome, dragi begunci!” in “Zdaj smo vsi mi - migranti!” (spomnimo se, kako se je po g. McCain-u, “vsem nam” pripisovalo, da smo Gruzijci…).

Kot da vsi nekaj čakajo, in čeprav zunanje spremembe zaenkrat niso opazne, se v notranjosti čuti napetost. No ja, bitka se bo obvezno bila.

Avtor: Elena Kondratieva-Salgueiro, novinarka (Francija), glavna urednica pariškega literarnega almanaha Glagol.


Twitter Facebook
Vaš komentar

#begunci #kaos #kriza

Twitter Facebook

Povej naprej!



 Brez vaše pomoči ta stran ne bi obstajala. 
 Podprite nas. 


Twitter Facebook
zakon o obrambi

Militarizacija evropske krize

obračunavanje

Prvi rasist proti prvemu škodljivcu

kriza medijev

Umberto Eco: Zgodovino pišejo velike laži

ruska nesreča

»Sram me je, da sem Nizozemec!«

kaos na bližnjem vzhodu

Begunci kot geopolitično orožje

islamska država

Kako močna je Islamska država na polotoku Sinaj?

humor

Kozarec tiranije, prosim: diktatorji in njihove pijače

zahodni imperializem

Begunska zarota tišine