Pepe Escobar: Evropa v prostem teku
večpolarni svet

5/8/2015 Fokus Izbor Novice Intervju / Avtor:Aleš Kocjan Pepe Escobar
Foto: © Geopolitika.si

Geopolitika.si je rezervirala mizo z eminentnim geopolitičnim analitikom Pepejem Escobarjem. Z njim smo se pogovarjali v prostorih hotela Arun Residence ob mogočni reki Chao Praya v tajski prestolnici Bangkok.

Pepe Escobar (letnik 1954) je legendarni “potepuški dopisnik” Asia Times (atimes.com) s sedežem v Hong Kongu, analitik in komentator ameriškega spletnega portala TomDispatch ter ruskih medijskih hiš Sputnik in Russia Today. Od sredine osemdesetih let je za različne medije poročal iz Londona, Pariza, Milana, Singapurja, Bangkoka, Hong Konga, New Yorka in Los Angelesa, dokler se po napadih enajstega septembra ni popolnoma posvetil geopolitiki velikh sil in energentov ter z njo povezanim pojmom “osi destabilizacije”, ki danes praktično poteka že od Baltika pa do Južnokitajskega morja.

Kaj je trenutno največji premik na svetovnem geopolitičnem prizorišču in kakšne so njegove posledice?

Kitajski projekt Nove svilne poti, kar je izredno ambiciozna širitev trgovinske menjave prek ozemlja Evrazije. Le nekaj let preden so ga napovedali - leta 2007 - je ruski predsednik Vladimir Putin v Münchnu nemškim poslovnežem predlagal bolj ali manj isto stvar. Integrirano Evrazijo od Lizbone do Vladivostoka. Skupen trg, ki je vreden na trilijone evrov. Gospodarsko in humanitarno povezavo Rusije in Kitajske z Evropo ter vseh držav, ki so vmes.

Politiki v Nemčiji in Evropi, ki so pod vplivom interesov ZDA in zveze Nato, pobudi evrazijske integracije niso želeli prisluhnili, kar pa ne velja za nemške industrialce in poslovneže, ki jim je bila ideja zelo všeč. Nemčija je vodilna gospodarska sila v Evropi. Blagovne menjave z državami zveze Nato in Evropske unije ne more povečati. Večino teh držav tako ali tako smatra za gospodarsko mrtve. Če želi postati globalna trgovinska sila, je njena edina možnost, da se obrne in razširi na vzhod. Nemčija že ima sklenjene energetske in trgovinske sporazume z Rusijo. Kitajska pa si želi nadgraditi gospodarske odnose z zahodom ter prek Rusije in osrednje Azije povečati skupno trgovinsko menjavo. Nemški gospodarski interesi se torej idealno ujemajo z interesi Rusije in Kitajske.

Na poti stojijo ZDA, ki bi z integracijo Evrazije v glavnem ostale praznih rok. Če bi ZDA postale »non-player« v Evraziji, bi izgubile status edine supersile. Klasična, Mackinderjeva geopolitična teorija (Halford John Mackinder) pojmuje nadzor nad osrčjem Evrazije oziroma »Heartland« kot nujni pogoj svetovne hegemonije. Iz tega razloga si ZDA prizadevajo zaustaviti evrazijsko integracijo, prekiniti povezavo Evrope z Rusijo in omejiti Kitajsko. Od tukaj nova hladna vojna v Evropi in vojaške napetosti na Pacifiku.

Fotografija: Aleš Kocjan

Kakšen je kitajski načrt evrazijske integracije?

Nova svilna pot (New Silk Road Economic Belt) je množica kolosalnih projektov, med katerimi so hitre železnice, plinovodi, mreže optičnih kablov in pristanišča…To je glavna zunanjepolitična pobuda kitajskega predsednika Xi Jinpinga. Gre za obnovo starodavne Svilne poti, ki bo ukrojena za potrebe 21. stoletja. Iz vzhodnih in zahodnih kitajskih provinc bo prek mnogih vej, s podaljški v južno in jugovzhodno Azijo, čez osrednjo Azijo in Sibirijo vodila v vzhodno in zahodno Evropo. Končne postaje hitrih železnic, ki jih namerava Kitajska zgraditi čez evrazijski kontinent, bodo v Berlinu, v Duisburgu v Poruruju, pristanišču v Rotterdamu ter na pomembnih točkah v južni Evropi, med drugim v Pireju in v Benetkah.

Vzporedno s celinsko bo potekala pomorska Svilna pot, ki se začne v kitajski provinci Fudžian ob Južnokitajskem morju. Raztezala se bo prek Indijskega oceana do Sredozemlja.

Kitajska bo od svoje obale pa vsaj do Bližnjega vzhoda na posameznih strateških točkah vzpostavila pomorske baze. Kritiki jih imenujejo »Biserna ogrlica« (String of Pearls), s katero naj bi Kitajska zavzela Indijski ocean. Resničnost je nekoliko drugačna.

Po ameriškem geopolitičnem strategu iz poznega 19. stoletja, Alfredu Mahanu, teoretiku prevlade na morju, ki sledi Mackinderju, bo »ozemlje osrčja« nadzoroval tisti, ki z morja nadzira njegov južni celinski obroč. Po tem principu bi lahko ZDA z vojno mornarico v Indijskem oceanu in Južnokitajskem morju vsak hip blokirale kitajske pomorske poti.

Pristanišča ob pomorski svilni poti, kjer bo imela Kitajska različne pristojnosti - od upravljanja do samo pravic sidrenja - bodo oskrbovala in ščitila pomorsko svilno pot. Kitajska za varovanje svojih gospodarskih interesov ne bo storila nič več kot to z vojnimi ladjami v Indijskem oceanu in Južnokitajskem morju počnejo drugi. Če na prihodnost pogledamo nekoliko bolj črnogledo, bi se na tem območju nekoč lahko udarile mornarice ZDA, Kitajske ali celo Indije.

Fotografija: Aleš Kocjan

Kakšna je vloga Rusije v zgodbi evrazijske integracije?

Rusija in Kitajska se v bistvu prizadevata za isto stvar. Rusija je na čelu pobude drugega velikega projekta evrazijske integracije, ki se imenuje Evrazijska gospodarska unija, ki poleg Rusije in Belorusije avtomatično vključuje tudi ključne države projekta Nove svilne poti kot sta Kirgizija in Kazahstan. Gradnja hitre železnica iz Šanghaja v Duisburg ali Berlin in podobni načrti zadevajo tako ruski kot kitajski projekt evrazijske integracije. Njuna združitev je bila neizogibna. Malo več kot mesec dni nazaj sta Rusija in Kitajska tudi uradno oznanili, da sta projekta sprožili v tandemu.

Kako resni so načrti Rusije in Kitajske o evrazjski integraciji?

Definitivno ne gre samo za retoriko. Evrazijska integracija se že dogaja tudi na terenu. Kitajska je v ta namen ustanovila Azijsko investicijsko banko (AIIB) z začetnim kapitalom v vrednosti 100 milijard ameriških dolarjev. Njeni članici sta denimo tudi Kazahstan in Rusija. S tem kapitalom se bodo financirali infrastrukturni in gospodarski projekti vzdolž Nove svilne poti ter tudi Evrazijski gospodarski uniji.

Kam vse se bo z Novo Svilno potjo širila integracija Evrazije?

Nova svilna pot bo imela številne podaljške. Ena izmed stranskih vej bo denimo povezava zahodne kitajske province Sinkjang (Xinjiang) s Pakistanom in pristaniščem Gwadar po cesti čez gorski masiv Karakorum. Pridružil se ji bo plinovod, ki bo na Kitajsko dostavljal presežke plina iz Irana. Iz Irana do pakistanske meje je že zgrajen, za gradnjo preostalega dela pa se je Pakistanu velikodušno ponudila Kitajska. Sinkjang bo tako postal veliko vozlišče kitajskih plinovodov iz Irana, držav osrednje Azije in zahodnega dela Sibirije.

Drugi podaljšek Nove svilne poti bo potekal iz mesta Kunming v Kitajski provinci Junan (Yunan), v dveh krakih, do Singapurja na jugu in burmanske obale v provinci Arakan (Rakhine) v Bengalskem zalivu na zahodu jugovzhodne Azije.

Konvergenca načrtovanih prometnih poti, plinovodov in železnic v Evraziji je fascinantna. Še vedno smo na samem začetku te velike zgodbe, pa vendarle lahko na zemljevidu ugotovimo, kaj vse bo povezala Nova svilna pot. Kot bi sestavljali Lego kocke evrazijske integracije.

Kakšen je pomen vojaške zveze Šanghajske organizacije za sodelovanja (SCO) in skupnosti držav BRICS za evrazijsko integracijo?

Evrazijska integracija je predmet debate v SCO. Njene članice so prav države Nove svilne poti in Evrazijske unije. Širitev SCO je eden izmed mehanizmov evrazijske integracije. Na julijskem vrhu v Ufi sta se SCO pridružila Indija in Pakistan. Drugo leto, če bodo medtem dokončno ukinjene sankcije, bo sprejet še Iran. Indija in Pakistan sta postala partnerja Evrazijske gospodarske unije, Iran je del Svilne poti že po tradiciji in leži v samem osrčju Evrazije…

Vzporedno z Evrazijsko unijo in Novo svilno potjo se odvija več stvari, ki so znanilci istega, nezadržnega procesa, kar je prehod v multipolarni svet: AIIB, SCO in skupina držav BRICS s svojo razvojno banko, ki bo neposredno konkurirala Svetovni banki. Na vrhu skupnosti držav BRICS v Rusiji je bila denimo ena izmed glavnih tem povečanje bilateralne trgovine med članicami, ki bi potekala izključno v domačih valutah, brez uporabe ameriškega dolarja.

Zakaj je opuščanje dolarja nujni pogoj prehoda v večpolarni svet?

Dolar kot svetovna valuta na različne načine vzdržuje ameriško hegemonijo. Ena izmed njegovih poslednjih varovalk je denimo mehanizem, ki ga ameriški ekonomist Michael Hudson imenuje Super imperializem. Po njem centralne banke, predvsem v državah, ki ustvarjajo velike trgovinske presežke; Kitajska, Japonska, Nemčija in tudi druge države v razvoju - za svoje rezerve kupujejo ameriške obveznice, kar naj bi bila teoretično varna naložba. Po drugi strani pa te države s temi nakupi financirajo aktivnosti Pentagona, ki se utegne nekoč obrniti proti njim samim. Kitajska, ki je nakopičila za 3 trilijone ameriških obveznic, se tega dobro zaveda. Cel svet dejansko visi na nitki, ko kupuje ameriške obveznice. Kaj kmalu se namreč ameriški vojaški stroj lahko obrne proti njemu, kot se je zgodilo v Iraku, Libiji, Siriji in danes že tudi proti Rusiji…Kitajska razmišlja kako se izogniti problemu, ko financira vse tisto, kar utegnejo ZDA kasneje uporabiti proti njej, ne da bi ob tem destabilizirala svojih financ. Edina pot je vzpostavitev juana kot mednarodne valute, kar Kitajska pospešeno počne zadnjih nekaj let, še posebej po tem, kar se je zgodilo v Siriji.

Fotografija: Aleš Kocjan

Kako poteka internacionalizacija juana in kakšne bodo njene posledice?

Kitajska želi v najkrajšem možnem času polno konvertibilnost svoje valute na globalnem nivoju. »Bank of China« dela na posebnem mehanizmu za internacionalizacijo juana, kar naj bi se zgodilo leta 2018 ali 2020, kot kaže, pa utegne postati resničnost že leta 2017. Juan ima v različnih finančnih centrih po svetu že vzpostavljene mehanizme za menjavo, v Hong Kongu, Singapurju, Londonu, Frankfurtu. Kmalu bodo po celi Evropi. Tudi če Mednarodni denarni sklad (IMF) v svojo košarico valut ne bi vključil kitajske valute, bi dejstva na terenu zagotovila internacionalizacijo njene menjave. Nekega dne se bomo torej zbudili in juan bo svetovna valuta.

Karkoli kitajskega boš tako lahko kupil v juanu. Ne bo ti treba prej nabaviti dolarjev, kar bo popolno spremenilo igro v svetovnem gospodarstvu. Pričakujemo lahko, da se bodo stvari potem premikale z vratolomno hitrostjo. Ne le BRICS, tudi druge države v razvoju bodo v trgovanju s Kitajsko opustile dolar. Venezuela in Iran denimo pri prodaji nafte Kitajski že uporabljata paralelni plačilni sistem.

Kako pomembno vlogo v tem procesu igra trgovina z energenti?

Svetovna trgovina z energenti v drugih valutah je edini način, da pride do obrata hegemonije ameriškega dolarja in ZDA v svetovni ureditvi. Če ne bo spremembe v smeri erozije petrodolarja na trgu z energenti tudi ne bo spremembe na svetovnem trgu z valutami. Napredujoče opuščanje petrodolarja pa se že dogaja z evrom, juanom in rubljem.

Kje v procesu dedolarizacije stojita Rusija in rubelj?

Rusija se je zbudila s krizo v Ukrajini, zaradi katere se je decembra zgodil orkestriran napad na rusko valuto. Ta sicer ni deloval več kot kak teden, ko je Rusija posegla po nekaterih ukrepih. Izkazali so se za pravilne, kajti rubelj je v letu 2015 ena izmed najbolj stabilnih valut na svetovnem trgu.

Napad na rubelj je bil podoben azijski valutni krizi leta 1997, ki so jo v celoti zakuhali špekulanti, ki so uničili valute držav jugovzhodne Azije, Tajske, Južne Koreje, Indonezije…

Rusijo je rešilo to, da je imela 500 milijard dolarjev deviznih rezerv, od katerih je v ta namen porabila vsaj 100, kar je ogromno denarja. Pomagal ji je tudi velik potencial njenega izvoza v rubljih. Rusom se je posvetilo, da je potrebna diverzifikacija njihovega gospodarstva in prekinitev položaja talca zahodnega bančnega sistema. V ta namen se je pričela tesneje povezovati s Kitajsko in drugimi državami na območju Evrazije.

Danes gre veliko teže pripisati dvema mega sporazumoma o gradnji plinovodov in prodaji ruskega plina Kitajski. Njihova vrednost se sicer navaja v ameriških dolarjih, toda vemo, da bo obračun - po osnovni zavezi poslovanja med državami BRICS, potekal v rubljih in juanih.

Kako se bo z integracijo Evrazije spremenil svetovni trg energentov?

Kaže, da bomo v kratkem imeli razdeljen trg energentov.

Znotraj držav skupine BRICS se bo oblikoval zelo močan paralelni plačilni sistem in sedanji bo ostal le še za države zveze Nato in Svet sodelovanja v Zalivu (GCC).

GCC so ameriški vazali, ki so zavora dedolarizacije. Savdska Arabija denimo nikoli ne bo opustila petrodolarja, saj se tamkajšnja monarhična oblast zaveda, da bi jo v tem primeru vojska ZDA v nekaj urah deložirala s prestola.

V grobem lahko rečemo, da bo nafta držav GCC iz Zaliva obračunavana v ameriških dolarjih, tista iz Iraka in Irana najbrž s košarico valut, iz Južne Amerike in Afrike v kombinaciji obojega s tendenco krepitve košarice valut, energenti iz območja Evrazije pa s košarico valut, v kateri bosta dominantna rubelj in juan. Kar lahko napovemo je napredujoča blokovska delitev, na eni strani zveza Nato in GCC, na drugi pa države BRICS in Evrazijske integracije.

Zaostrovanje med tema blokoma pa že poteka. Na na kakšen način?

Glavna strateška možnost ZDA za brzdanje evrazijske integracije in ohranitev svetovne hegemonije je vojaška opcija. To je jasno že na podlagi množice Pentagonovih dokumentov in študij ter priporočil podaljškov ameriškega establišmenta, tako imenovanih zahodnih strateških inštitutov in think-tankov.

V najnovejšem Pentagonovem poročilu ameriške vojaške strategije so za sovražne države denimo nedvoumno označene Rusija, Kitajska in Iran. To poročilo obenem priznava, da ZDA nasproti tem državam izgubljajo vojaško tehnološko prednost. Vojaška tekma med Pentagonom in državami evrazijske integracije je s tem dokumentom postala uradna.

Obamova doktrina približevanja Aziji imenovana »Pivot to Asia« je strategija obvladovanja, zadrževanja sovražnika (containment), ki temelji na vojaškem dokumentu iz leta 2007. Usmerjena je proti Kitajski, medtem ko se ZDA proti Rusiji poslužujejo stare metode širitve zveze Nato proti vzhodu, ki se je začela z razpadom Jugoslavije.

Gospodarski vektor boja za ohranitev svetovne hegemonije ZDA pa sta trgovinska sporazuma TTIP (Transatlantic Trade and Investment Partnership) in TPP (Trans-Pacific Partnership). Prvi izključuje Rusijo, drugi pa Kitajsko. Nasprotniki TPP na Japonskem in v Maleziji imajo prav, ko sporazuma imenujejo trgovinski Nato. Zasnovana sta kot gospodarsko sredstvo za nadzor nad ozemljem osrčja, ki je paralelno vojaškemu omejevanju Rusije in Kitajske. ZDA si z obeh, atlantske in pacifiške smeri prizadevajo nadzorovati globalno trgovino, da bi zmanjšale možnosti evrazijske integracije in držav BRICS. Ta boj se z vojaškimi sredstvi kaže s širitvijo Nata v Evropi in povečanimi vojaškimi aktivnostmi na Pacifiku.

Ameriški sekretar za obrambo Ash Carter na dnevni bazi grozi Kitajski v Južnokitajskem morju, kot da bi tam hotel aktivirati ameriško mornarico. Carter je izpričani neokonservativec, remix neslavnega Donalda Rumsfelda, ki je napadel Irak. Če kdo ne verjame, naj si prebere njegovo biografijo. Na srečo gre zaenkrat le za provociranje z retoriko. Podobno kot kopičenje težkega in morda jedrskega orožja v Pribaltiku, neposredno ob ruski meji, kar je prav tako nepotrebna provokacija, ki jo Rusija jemlje smrtno resno.

ZDA si skupaj z vazali v EU in kvazi-kolonijami na Daljnem vzhodu prizadevajo na dveh frontah preprečiti vzpon Rusije in Kitajske in njuno povezovanje, ki prerašča v simbiotsko razmerje. Glavno orožje ZDA je destabilizacija. Na eni strani zemljevida Evrazije imamo krizo v Ukrajini in na drugi napetosti v Južnokitajskem morju. Vmes pa je godlja na Bližnjem vzhodu.

Kakšen je pomen večne krize na Bližnjem vzhodu za evrazijsko integracijo?

Za integracijo Evrazije je Bližnji vzhod na prvi pogled periferno območje, kajti dejansko gre za strateško območje ZDA. Kitajska je za to območje zainteresirana glede nakupa energentov. Bolj konkretne strateške interese ima Rusija s pristaniščem za svoje vojaške ladje v Siriji.

Tako Rusijo kot Kitajsko pa v zadnjem času povezuje urgentni interes zaustavitve dezintegracije Sirije in Iraka. Na tem bojišču na strani samooklicane Islamske države izdatno sodelujejo islamski skrajneži po rodu iz Čečenije in držav Osrednje Azije, Uzbeki, Tadžiki in celo Ujguri iz kitajske province Sinkjang. Rusija in Kitajska morata preprečiti izvoz tamkajšnje destabilizacije na območje ruskega »mehkega trebuha« - na severni Kavkaz, v države osrednje Azije in v zahodno kitajsko provinco Sinkjang. Rusija, na primer, ne sme dovoliti, da bi v roke islamskih skrajnežev padel Alepo. Od tam do čečenskega glavnega mesta Grozni je po cesti le 900 kilometrov.

Kakšna je resnična narava samooklicane Islamske države?

Samooklicana Islamska država je trojanski konj in odlična priložnost za uveljavitev doktrine »deli in vladaj«. Delitev Sirije in Iraka je star načrt Izraela in ameriških »neokonov«. Dejstvo, da ima ISIS tako dober PR, pove vse. Arabci tega preprosto ne obvladajo. ISIS je v tednu dni na fronti sposoben uporabljati ameriško orožje, ki ga je za seboj pustila iraška vojska, kar je brez tujih vojaških inštruktorjev nemogoče. Kolone do zob oboroženih vozil ISIS-ovih borcev prečkajo puščavske širjave med Sirijo in Irakom, na milijarde dolarjev vreden ameriški vohunski aparat in z njim koalicijski bombniki pa tavajo v mraku?

Se utegne sabotiranje napredujočega procesa evrazijske integracije maščevati ZDA?

Stiskanje Rusije, Kitajske in v zadnjem času, kar je še posebej noro, obeh hkrati. Vojna na dveh frontah proti Rusiji in Kitajski je prevelik zalogaj za ZDA. To mi potrjujejo prijatelji iz konservativnih krogov v Ameriki, ki so besni na poteze Obamove administracije. Odločila se je za istočasno zaostrovanje proti Rusiji v Evropi in Kitajski na Pacifiku kar vidijo kot samomor.

Rezultat, ki je na dlani, je še tesnejše strateško partnerstvo med Rusijo in Kitajsko, ki se je stopnjevalo po kijevskemu Majdanu. To je bila neposredna posledica ofenzive neokonservativnega dela Obamove administracije (V. Nuland) v Ukrajini. V ZDA že teče razprava, kdo je kriv, da so ZDA v boju za svetovni primat s Kitajsko, izgubile Rusijo. V Washingtonu so tudi realisti, ki menijo, da bi bila Rusija lahko zaveznica ZDA, ker imata veliko skupnih interesov. Sprašujejo se, zakaj je bilo treba odtujiti Rusijo, govorijo, da so to storili zaradi koščka sranja, kot pravijo Ukrajini. Če želita Monsanto in Cargill pokupiti ukrajinsko zemljo, to lahko storita tudi brez nove hladne vojne v Evropi. Nihče si v bistvu ne želi Ukrajine, tudi Evropska unija ne. IMF se zaveda, da Ukrajina nikoli ne bo sposobna odplačati posojil. Ukrajina je danes propadla država, ki je pred dezintegracijo. Donbas brez popolne eksterminacije tamkajšnjega prebivalstva ne bo nikoli več hotel živeti v skupni državi. Zaostrovanju na tem koncu sveta pa še ni konca, kajti v Odesi je bil za guvernerja nastavljen bivši gruzijski predsednik Mihail Sakašvili, čigar naloga bi bilo lahko odprtje nove fronte proti Rusiji v Pridnestrski republiki.

Kako močno je v resnici partnerstvo med Rusijo in Kitajsko?

Ne le, da je partnerstvo med Rusijo in Kitajsko vedno močnejše. Zdaj obe razmišljata z isto glavo. Jasno jima je, da ju ZDA poskuša omejiti tako na kopnem v Evraziji kot pomorsko na območju Daljnega vzhoda, zato sta stopili skupaj. Konsolidirali sta resurse in se okrepili na način gospodarskega povezovanja, pričeli sta trgovati v domačih valutah, prosto izmenjujeta visoko tehnologijo, kar je najpomembnejše, tudi na vojaškem področju med njima ni več konkurence, kar dokazuje dostava najnaprednejših ruskih sistemov protizračne obrambe S-400 Kitajski, skupne vojaške vaje in denimo sodelovanje kitajske armade na paradi ob dnevu zmage v Moskvi. Lahko smo povsem prepričani, da so v ZDA sprejeli sporočilo, da je vrag vzel šalo.

Kakšne so možnosti, da Evropa spregleda škodljiv odnos podrejenosti nasproti ZDA, in skoči na vlak evrazijske integracije?

Najprej bi bilo treba izgnati vseh 50 tisoč birokratov iz Bruslja. Bruselj je kot Washington. Lobistični paradiž, kjer vsi mastno zaslužijo.

Dokler je ameriški dolar svetovna rezervna valuta in ZDA tiskajo neomejene količine denarja, lahko do onemoglosti korumpirajo evropske politike.

Evropa je z voditelji, kot jih ima danes, obsojena na propad. Merkel, Cameron, Renzi, Hollande..Njihov intelektualni akumen in ekspretiza, znanje o tem, kako deluje svet, je minimalističen in popolnoma pristranski v korist ZDA. V Nemčiji pravkar teče resna javna razprava, ali je kanclerka Merklova v resnici ameriška agentka.

Sankcije Evropske unije proti Rusiji, ki so posledica ameriškega diktata, so se izkazale za gospodarski bumerang. Po najnovejši avstrijski študiji so ustvarile za 100 milijard evrov izgub in terjale izgubo 2,5 milijona delovnih mest.

Naslednja katastrofa, ki se obeta je sporazum TTIP, ki je povsem v nasprotju z evropskimi interesi, še posebej prebivalstva in kmetijskega sektorja. V Franciji, Italiji in Španiji se bojijo, da bo Monsanto pokupil njihovo obdelovalno zemljo, supermarkete bo preplavila genetsko spremenjena hrana, evropski živilski standardi, ki varujejo potrošnika bodo izginili, korporacije pa bodo postale nedotakljive in nad ustavami posameznih držav. Britanci so prestrašeni, da bo TTIP čez noč razgradil njihov še precej dostojen socialni sistem…

Evropa potrebuje voditelje, ki bi razumeli, da bi lahko z dobrimi odnosi s celotno Evrazijo, kar prinaša evrazijska integracija, dobili veliko več kot od obsesije z atlanticizmom. Z vzhoda bi vendar lahko dobili praktično vse kar potrebujejo. Delovna mesta, investicije, poslovne priložnosti, energente, surovine…

Če govoriš z nemškim tovarnarjem ti bo povedal natanko to, hkrati pa bo dodal še, da se z vlado, kot je današnja, ne da storiti ničesar. Predvidevamo lahko torej, da se bo v Nemčiji kmalu začel politični boj za več evrazijske integracije. Prvi znak je denimo že novi sporazum med Nemčijo in Rusijo o povečanju kapacitete in gradnji novega segmenta plinovoda Severni tok. Ko je bil Putin nedavno v Italiji, je bil izredno dobro sprejet. V Rusiji je 400 italijanskih podjetij, ki odlično poslujejo in Rusija ima v Italiji številne investicije. Mimo tega pač ni mogoče iti. Tudi Francija, ki ima danes smešne voditelje, se bo slej kot prej, mogoče že v naslednjem mandatu, spet povezala s svojo zgodovinsko zaveznico, kar je Rusija. Prihodnost Evrope je evrazijska integracija.


Twitter Facebook
Vaš komentar

#večpolarni svet #nova svilna pot #svetovna politika

Twitter Facebook

Povej naprej!



 Brez vaše pomoči ta stran ne bi obstajala. 
 Podprite nas. 


Twitter Facebook
zakon o obrambi

Militarizacija evropske krize

obračunavanje

Prvi rasist proti prvemu škodljivcu

kriza medijev

Umberto Eco: Zgodovino pišejo velike laži

ruska nesreča

»Sram me je, da sem Nizozemec!«

kaos na bližnjem vzhodu

Begunci kot geopolitično orožje

islamska država

Kako močna je Islamska država na polotoku Sinaj?

humor

Kozarec tiranije, prosim: diktatorji in njihove pijače

zahodni imperializem

Begunska zarota tišine